Glinene opečnate kritine

Material za izdelavo strešnikov je glina. Glina je lepljiva drobnozrnata zemljina, ponavadi rumene, rdeče ali modro-sive barve. Gline pogosto tvorijo vodoneprepustno plast v tleh. Delci so manjši od 2 μm in se običajno oblikujejo v daljših časovnih obdobjih s postopnim kemičnim preperevanjem silikatnih kamenin. Izbor gline je odvisen predvsem od velikosti delcev, različni vsebnosti železa, magnezija, alkalnih kovin, alkalnih zemljin ali drugih kaolinov, ter vsebnosti vode. Značilnost gline je njena plastičnost, vodoneprepustnost in otrditev pri izgubi vode (izsuševanju) ali žganju. Ko se glina suši in nato žge na visoki temperaturi, dobimo opečni glineni izdelek – strešnik, ki nudi visoko mehansko odpornost in vodoneprepustnost.

Na kakovost strešnikov vplivajo mineraloška sestava, kemična sestava gline in velikot delcev gline.

Prednosti in lastnosti glinenih opečnatih strešnikov

Proizvodnja glinenih strešnikov je po porabi materiala izredno okoljevarstvena in naravna, saj vsebuje zemljino in vodo, sušena je na zraku ter žgana v ognju. Pri proizvodnji se uporabljajo predvsem peči na zemeljski plin. Glineni opečni strešniki imajo zaradi svoje naravne sestave visoko reciklažno vrednost.

Iz dobro predelane gline se lahko izdelujejo opečni strešniki na dva načina.

• Prvi način je vlečeni način oblikovanja strešnikov, kjer se v ekstrudorju vakuumirana glina oblikuje skozi ustnik. Surovi izdelki se nato odrežejo na primerno dolžino, se posušijo v sušilnici in žgejo v tunelski peči na 1020 °C. Tak način izdelave strešnikov imenujemo vlečeni sistem, za katerega so značilni samo vzdolžni žlebovi.
• Pri drugem načinu se ekstrudirani oblikovanci gline stiskajo v mavčnih kalupih, ki oblikujejo glino v določeni tip stiskanega strešnika. Za te strešnike glede oblike skoraj ni omejitve. Postopek sušenja in žganja je enak kot pri vlečenih strešnikih.

Zaradi vse hitrejših sprememb okolja in vremenskih vplivov, ter korodivnih delcev v zraku in vodi se za dodatno zunanjo zaščito in pestrost izbora barv uporabljajo posebni načini obdelave strešnikov.

• Prvi način površinske obdelave strešnikov se imenuje engobiranje. S tem dobijo strešniki na zgornji površini določeno barvno prevleko. S svojo trdnostjo strešniku zagotavlja novo trajno vrednost in omogoča veliko število barvnih možnosti glede na željo kupca. Engoba se pripravi kot glinasta tekoča zmes in se nanese na posušen strešnik pred žganjem. Površinski izgled engobe je brez sijaja ali z bledim sijajem.
• Drugi način površinske obdelave strešnika se imenuje glaziranje. Glazura je posebna vrsta steklene prevleke, prilagojena opečni kritini, podobne sestave kakor engoba. S pomočjo glazure naredimo površino opečne kritine žlahtejšo in izboljšamo trdnost in trajnost strešnika, ki tudi skozi leta obdrži svoj videz. Površinski izgled glaziranega strešnika je običajno sijaj do visok sijaj. Možnost izbire barv glazur je pestra in široka.

Opečni strešniki se po izdelavi posušijo na vročem zraku, na suhe se nanese engoba ali glazura, nato pa se žgejo v tunelski peči na temperaturi 1000 °C in več. Takoj po žganju je strešnik po predhodni strogi kontroli pakiran na evropalete in pripravljen za uporabo. Kakovost opečnega strešnika se potrjuje s standardom SIST EN 1304: 2005.

Tradicija, uporabnost, obstojnost, prilagodljivost in naravnost opečnega strešnika so trdni temelji, ki mu zagotavljajo uporabo tudi v prihodnosti.